Vrtnarji v Rusiji so sejali korenje v zimskih razmerah, pri čemer so računali na stabilno hlajenje za zaščito semen. Vendar pa se je vreme spremenilo, dnevne temperature so bile nad ničlo in dež je odtalil vrtne gredice. Vir ugotavlja, da kratkotrajna toplota ne pomeni nujno, da so semena prezgodaj kalila in zgodnje jesenske sadike lahko preživijo prvo zmrzal, če so pokrite s snegom.[1]
Če so korenje že poklicali, se lahko borijo pozneje v sezoni. Rastline, ki prezimijo kot sadike, pogosto do poletja zraste v cvetoče stebla, kar ima za posledico grobe korenine in ne užitno korenje. Zato je zanašanje na to posebno posteljo kot edini vir pridelka tvegano. Pravilno zimsko setev običajno poteka na zamrznjenih tleh s pripravljenimi rezervami tal in zaščitnim filmom, dokler se ne vrne stabilna zmrzal.[1]
Vrtnarji opazujejo temperaturo tal in čakajo na kalčke, preden se odločijo, ali bodo motili posteljo. Če se ne pojavijo nobeni poganjki, je parcela običajno nedotaknjena. Vir omenja, da so izgube bolj verjetne v letih z malo snega ali nihajočimi pogoji, kjer se sneg večkrat topi in ponovno zamrzne.[1]